Po zemlji okrog sonca

Peščene formacije puščavske Avstralije


V osrčju Avstralije se iz puščave dvigajo ogromne peščene formacije, ki privabljajo obiskovalce iz vsega sveta. Gladka površina kakor iz enega kosa izdolbenega Uluruja deluje skoraj nezemeljsko, po svoji nenavadnosti pa ne zaostaja niti Kata Tjuta.

Vsako jutro pričnejo prvi sončni žarki, ki dosežejo Uluru in Kata Tjuto (imenovana tudi Ayers Rock in gora Olga), veličastno predstavo svetlobe, ki jo je najlepše opazovati prav ob sončnih vzhodih. Gladka peščena površina Uluruja zasije v bleščečih in spreminjajočih se odtenkih tople rdeče, njene barve pa so ob sicer redkih nalivih še osupljivejše. Sivo-srebno površino takrat brazdajo zaradi črnih alg temno obarvane lise deževnih curkov, ki se zlivajo iz vrha. Iz izbranih razglednih točk je z malo znanja moč zajeti izjemne fotografije tako Uluruja, kot tudi bližnje Kata Tjute (gore Olga), mogoče pa se je podati tudi na pohod po eni izmed staroselskih stez pradavnega izvora in religioznega pomena. Območje nacionalnega parka Uluru-Kata Tjuta je bilo pred 26 leti vrnjeno staroselcem, lokalnemu ljudstvu Pitjantjatjara. S tem je bilo vsaj nekoliko zadoščeno desetletja trajajoči krivici, hkrati pa so se uveljavile nove smernice nadaljnjega turističnega razvoja.

Predvsem je kot izrazito neželeno obravnavano nekoč nadvse priljubljeno plezanje po peščenih formacijah. Različna ljudstva jih namreč tesno vpletajo v svojo bogato kulturno in religiozno izročilo, v zgodbe o izvorni kreaciji. Krušenje delčkov peščenih skal po nekaterih verovanjih prinaša nesrečo; številni obiskovalci, ki so s seboj odnesli nezakoniti spominek, pa naj bi tega zaradi kasnejših zapletov v osebnih življenjih poskušali vrniti. Nezanemarljivo število nesreč ob plezanju na Uluru se povezuje s podobnimi prekletstvi, čeprav jim prav zadovoljivo botrujejo tudi neizprosni pogoji, ki jih plezalci pogosto spregledajo. Strm vzpon na sicer le slabih 350 m visok Uluru ob pripekajoči vročini hitro povzroči dehidracijo, še posebej pa so nevarni močni vetrovi, ki skoraj zmeraj pihajo na njegovem vrhu. Zaradi njih je bilo plezanje tudi v preteklosti le izjemna priložnost.

Z vrnitvijo območja staroselcem se v ospredje obiskov postavljajo bogata kulturna in naravna izkušnja, spoštovanje tradicije in antropološka nota. Če želimo obisk izpeljati tudi okolju prijazno, se bomo v osrčje puščave prav gotovo odpravili po tirih, ki sekajo avstralsko celino od Darwina na severu do Adelaide na jugu. Izkušnja potovanja v osrčje avstralske celine po eni najdaljših železniških prog na svetu bo namreč vsaj tako nepozabna, kot obisk Uluruja in Kata Tjute sam po sebi.

Glasuj:

5,0

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Ta članek še nima komentarjev!